Forum VSE

[i]"Kako lahko črne luknje sevajo?
Črne luknje oddajajo Hawkingovo sevanje. Kako je to mogoče, če vemo, ti da nič, ne more uiti iz črne luknje?
Nič, niti sevanje ne more ubežati črnim luknjam.
Hawkingovo sevanje kljub temu ne krši tega pravila. Sevanja namreč ne oddaja črna luknja sama, temveč prihaja iz praznine v bližini dogodkovnega obzorja.
V črni luknji je vsa snov zgoščena v eno samo točko, ki jo imenujemo singularnost. Zunaj singularnosti najdemo okroglo lupino, ki jo imenujemo dogodkovno obzorje. Vse, kar se znajde znotraj te meje, neizogibno pade v črno luknjo s hitrostjo, ki presega hitrost svetlobe. Zunaj črne luknje pa je padanje počasnejše. Vsi delci, tudi fotoni, ki tvorijo svetlobo, so zato ujeti, če se znajdejo znotraj dogodkovnega obzorja. Rahlo izven obzorja pa lahko delci ubežijo. V resnici celo prazno vesolje ni nikoli zares prazno. Hawkingova interpretacija kvantne mehanike pojasni, da v praznem vesolju neprestano nastajajo virtualni delci. Ti tvorijo pare delcev in njihovih antidelcev, ki trčijo in se takoj izničijo.
Če pa se takšen par delcev znajde dovolj blizu dogodkovnega obzorja, delca občasno ne trčita, Enega od njiju posesa črna luknja, preden se lahko izničita. Drugi delec lahko ubeži, tok takšnih delcev pa imenujemo Hawkingovo sevanje.
Slavno teorijo o pobeglih delcih je Stephen Hawking predlagal leta 1974. Menil je, da je to sevanje logična posledica kvantne teorije polja.
Hawkingovega sevanja črne luknje doslej še niso neposredno zaznali, saj je veliko prešibko za naše najboljše teleskope. Mehanizem, ki je gonilo sevanja, pa so dokazali v laboratorijih."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Črna luknja v središču galaksije M87, ki je od Zemlje oddaljena 50 milijonov svetlobnih let, ima maso 6 milijard Sonc."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Največja črna luknja v naši galaksiji leži približno 26.000 svetlobnih let daleč. To je črna luknja Strelec A, ki leži v središču naše galaksije in ima maso okoli štiri milijone Sonc.
Premer te črne luknje znaša približno 17 Sončevih mas, kar pomeni, da če bi jo postavili v središče Osončja, ne bi segla niti do Merkurjeve krožnice.
Črna luknja v središču naše galaksije je torej bistveno manjša od tistih, ki jih lahko opazimo v nekaterih drugih galaksijah."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Ko črna luknja preraste tako imenovano Eddingtonovo limito, postane pritisk sevanja, ki ga oddaja snov med padanjem v črno luknjo tako velik, da odpihne okoliški plin in prah, zato v črno luknjo ne pride nič več nove snovi." [/i](Vir: 37)
 

[i]"To pomeni, da je 10 milijonov Sončevih mas praktična meja za velikost črne luknje pri trenutni starosti vesolja. Najnovejše raziskave poleg tega kažejo, da trenutne črne luknje ne bodo več zelo zrasle in se njihova masa ne bo povečala veliko nad maso 10 milijard Sonc.
To je posledica sevanja, ki ga črne luknje oddajajo, ko srkajo snov iz svoje okolice." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Največje obstajajo in rastejo že od časov takoj po velikem poku, zato imajo maso okoli deset milijonov Sonc."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Obstoječe kozmološke teorije ne vključujejo zgornje meje za velikost črnih lukenj. To pomeni, da lahko črne luknje teoretično rastejo v neskončnost - vse dokler vanje padata snov in energija."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Znanstveniki so sprva precej dvomili o svojem odkritju, saj supermasivne črne luknje pogosto »izstreljujejo« curke, ki so na moč podobni odkritemu pramenu svetlobe. A takšni curki z razdaljo od izhodišča oslabijo, medtem ko za odkriti pramen velja, da postaja močnejši z razdaljo od središča galaksije. Curki, ki prihajajo iz črnih lukenj - se pahljačasto razpršijo, odkriti pramen svetlobe pa je raven.
Pojav zato ustreza razlagi, da gre za črno luknjo, ki je zapustila svojo galaksijo in za katero nastaja pramen novih zvezd.
Astronomi se seveda sprašujejo, kako je lahko orjaška črna luknja zapustila svojo galaksijo. Najbolj verjetna razlaga je, da jo je iz galaksije izstrelilo zaradi učinka gravitacijske frače. To se lahko zgodi, če se v neposredni bližini znajdejo tri velike črne luknje s približno enakimi masami. Čez čas začneta dve takšni črni luknji krožiti ena okoli druge, tretjo pa z zelo visoko hitrostjo izstreli iz skupine."[/i] (Vir: 37)
 

[i]Ugotovili so, da je pramen dolg več kot 200.000 svetlobnih let - torej dvakrat toliko kot naša galaksija. [/i](Vir: 37)
 

[i]"Lahko črna luknja zapusti domačo galaksijo? Ker so astronomi nedavno opazili črno luknjo, ki z vrtoglavo hitrostjo drvi iz galaksije, vse kaže, da je to mogoče."[/i] (Vir: 37)
 

[i]"Supermasivna črna luknja z maso dvajsetih milijonov Sonc drvi iz svoje galaksije in za sabo vleče orjaško verigo zvezd." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Ker lahko črne luknje oddajajo Hawkingovo sevanje, lahko torej izgubljajo maso, se krčijo in nazadnje izhlapijo." (Vir: 67)
1. Ta "nazadnje" zna biti res skoraj "nazadnji" dogodek.
"Pojasnilo pravi, da ob ločitvi para navideznih delcev na dogodkovnem obzorju v črno luknjo pade delec z negativno energijo.
Ko črna luknja pogoltne delec z negativno energijo, se torej ta energija (in torej tudi masa, ki je po Einsteinu njen ekvivalent) od nje odšteje.
Ko črna luknja zaradi 'odštevanja energije' izgublja maso, se ji dogodkovno obzorje krči. Hitrost krčenja je odvisna od količine sevanja, ki jo oddaja črna luknja, ta pa je odvisna od velikosti črne luknje. Čim večja je ... tem nižjo temperaturo (ima), to pa pomeni, da seva manj in se počasneje krči."[/i]
2. (Tu manjka tudi slovar izrazov.)
3. (Če piše "to pomeni", ne pomeni razlage oziroma, da gre za logično izpeljavo.)
 

(Tole je napol pojasnilo: )
Dogodkovno obzorje deluje kot rezilo, ki prereže vezi med navideznimi delci ... ta lahko prosto odleti v vesolje kot stvarni delec. Tako razvezani navidezni delci so vir sevanja ..." in je imenovano po Hawkingu. (Vir: 67)
 
 
 

[i]Hawkingu trditev Bekensteina ni bila všeč: "Le kako bi bilo mogoče, da črna luknja oddaja delce? Ugotovil je, da odgovor leži v načelu nedoločenosti, navideznih delcih in nenavadnem svetu dogodkovnega obzorja."[/i] (Vir: 67)
1. (Tudi meni ni jasno, kaj se je pravzaprav hotelo povedati - ker ni razlage: zakaj naj bi torej oddajala delce?)
Hawking je tudi priznal, da je izgubil stavo glede ponikanja informacije v črnih luknjah.
2. (Želim so-priznati, da so bili tudi geniji ...)
 

[i]"Trdili so, da naj črna luknja po definiciji ne bi mogla imeti temperature.
Bekenstein pa je o tem še naprej imel pomisleke."[/i] (Vir: 67)
1. Da snov (četudi "črna") ne more imeti temperature, je "čudno".
2. Po definiciji (fizike) marsikaj ne drži (vsepovsod, po vesolju): npr. njutnovi zakoni, ajnštajnovi (tudi ne več) ... tudi S. Hawking se je v marsičem "premislil".
 

[i]"Leta 1971 je Stephen Hawking izpeljal ugotovitev, da so se v zelo zgodnji fazi vesolja, ko je bilo staro manj kot sekundo, lahko v črne luknje sesedala tudi telesa z veliko manjšo maso.
Čim bolj vroče je bilo vesolje, tem manjša masa je bila potrebna za nastanek črne luknje, tako da so lahko zelo kmalu po prapoku nastale zelo drobne črne luknje.
Te prvobitne črne luknje naj bi imele zelo drugačne lastnosti od današnjih ..."[/i] (Vir: 67)
1. Kakšne drugačne lastnosti?
 

[i]Singularnost je, ko se gravitacija tako krepi, da se premer nazadnje skrči do ničle, gostota pa do neskončnosti.
V območju okoli singularnosti je ubežna hitrost večja od svetlobne.[/i] (Vir: 67)
1. Torej obstaja hitrost, ki je večja od svetlobne hitrosti.
 

[i]S. Hawking je pokazal, da črne luknje niso povsem črne, ampak lahko v skrajnem primeru celo eksplodirajo.
Pojav se sedaj po njem imenuje Hawkingovo sevanje.[/i] (Vir: 18)
 

"… nekateri fiziki menijo, da je skrivnostna temna snov (nevidna snov, ki predstavlja 85 odstotkov vse snovi v vesolju) sestavljena prav iz takšnih črnih lukenj." (Vir: 37)
 

"Majhne črne luknje z maso planetov v današnjem vesolju ne morejo nastajati.
Če obstajajo, to pomeni, da so nastale v prvi sekundi zgodovine vesolja, ko je bilo vesolje še zelo majhno in gosto.
Nihče ne ve, ali ta vrsta črnih lukenj sploh obstaja, če pa je deveti planet zares črna luknja, je gotovo ena tistih, ki so nastale ob začetku vesolja." (Vir: 37)
 

[i]Večina črnih lukenj nastane po smrti in kolapsu velikih zvezd.
"Takšne črne luknje imajo maso med 3 in 65 Sončevih mas.
Poleg teh pa obstajajo še supermasivne črne luknje, ki ležijo v središču velikih galaksij in v katerih je združena masa več milijonov ali celo milijard zvezd." [/i](Vir: 37)
 

[i]"Če bi v Osončju obstajal črna luknja z maso šestih Zemelj, ne bi bila zelo velika - v premeru bi merila okoli 11 centimetrov, torej približno kot manjša grenivka."[/i] (Vir: 37)
 

[i]Po izračunu naj bi bila masa devetega planeta šestkrat večja od zemeljske, kar pomeni, da gre za peti največji planet v našem osončju.
Najbolj so se uveljavile tri teorije:
- deveti planet sploh ne obstaja;
- devetega planeta še nismo uspeli opaziti;
- gre za majhno črno luknjo[/i] (Vir: 37)
 

"[i]Astronomi menijo, da so v mladem vesolju nastajale črne luknje z maso velike gore, ki so majhne kot atomi.
Črne luknje z maso ene zvezde: Takšne črne luknje nastanejo, ko izgori in se sesede zvezda z maso od 5 do 60 Sonc. Če je zvezda težja, se raztrga na kosce in ne postane črna luknja.
Srednje velike črne luknje: Imajo med 100 in 100.000 Sončevih mas. Nastanejo, ko se dve ali več črnih lukenj z maso ene zvezde združijo v novo, večjo črno luknjo.
Supermasivne črne luknje: Imajo več kot milijon Sončevih mas in verjetno ležijo v središčih večine galaksij. Nastanejo hkrati z galaksijo, v katere središču ležijo.[/i]" (Vir: 37)

"[i]Manjše črne luknje nastanejo, ko se sesede zvezda, ki ima manj kot 60 Sončevih mas. Če je zvezda težja od 60 Sonc, ne postane črna luknja, ampak eksplodira.[/i]" (Vir: 37)