Forum VSE

[i]»Čas potovanja z JPP se dodatno podaljša s prestopi, saj vožnje različnih linij med seboj niso primerno usklajene, če pa je čas čakanja primerno kratek, pa smo uporabniki zaradi stalnih zamud primorani izbirati varnejše prestopne časovne okvire, s čimer si podaljšamo čas potovanja in prestopanja.«[/i] (Vir: 106)
 

[i]"»Tudi če hočeš uporabiti javni prevoz, ga ne moreš,« je bilo slišati med potjo. Nekdo je želel z družino na Golico oziroma z vlakom do Jesenic, potem pa z jeseniškim mestnim prometom do vznožja Golice. A tega avtobusnega prevoza od 1. julija ni več."[/i] (Vir: 106)
 

[i]»Parkirnine so žal ena od možnosti, da se spremeni miselnost. Slovenci se niti ne potrudimo, če je vse brezplačno.« [/i](Vir: 106)
 

[i]"… odgovarja Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj in koordinator Skupnosti Julijske Alpe: »To je upravičeno; za Bohinj, ki je zaščiteno območje, za Triglavski narodni park, jezero je v osrednjem območju, je tri evre na uro premalo, povišal bi na vsaj šest evrov, poleg tega bi zmanjšal parkirišča, ta denar pa vložil v javne prevoze«." [/i](Vir: 106)
 

[i]"Slovenija v zadnjih letih znova doživlja veliko rast turistov in nočitev, zaradi tega pa je vse več individualnega motornega prometa. »Po podatkih Statističnega urada RS 86 odstotkov Slovencev za potovanje v prostem času uporabi avtomobil, hkrati pa tudi večina tujih turistov v Slovenijo prihaja z avtom." [/i](Vir: 106)
 

[i]"Vlak iz Bohinjske Bistrice do Jesenic bi moral po voznem redu odpeljati ob 15.04, a je zamujal 15 minut, tako v Jesenicah nismo ujeli načrtovanega vlaka, avtobus do Ljubljane pa je tudi odpeljal v vmesnem času. Uporabnik javnega prevoza se le redko lahko drži prvotnega načrta poti, če ta ne dopušča odstopanj, zlasti pri vlakih."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Na avtobusu se vozovnice ne da kupiti, saj na glavni avtobusni postaji deluje blagajna. Tako je bilo treba na postajo, kjer pa vzamejo zgolj gotovino. Še huje je, da se sedeža na avtobusu nikakor ne da zagotoviti vnaprej, zlasti ob vikendih pa so avtobusi na linijah do znanih središč hitro polni. Marsikdo lahko ostane brez prevoza."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Prednost potovanja z javnim prevozom do izhodišč planinskih poti je zlasti v tem, da lahko pot v hribe začnete v eni dolini, končate pa v drugi. Poleg tega utrujeni po več urah sicer prijetnega in koristnega napora niste grožnja v prometu, pred prevozom domov pa si lahko privoščite tudi kakšno osvežitev, ki je voznikom prepovedana. A da bo vse to resnično teklo brez kančka skrbi, bo treba urediti še precej stvari, tudi to, da že primanjkuje šoferjev za različne prevoze." [/i](Vir: 106)
 

[i]"Obremenjevanje Alp Alpske doline se polnijo s pločevino, avtobuse napolnijo upokojenci in turisti, za boljšo ponudbo pa že manjka voznikov, vlaki pogosto zamujajo."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Triglav je bil tudi sicer manj dostopen, potem so pot do vrha olajšali z razstreljevanjem, kar je danes prav tako nepojmljivo.
Triglav je bil simbol groze, obstajajo opisi, kako so morali zajahati tisti greben med Malim Triglavom in Triglavom, da so prišli čez. Nemci so nato sicer uredili pot po grebenu, a je bila ozka, težko se je bilo srečati, zato je Jakob Aljaž, kot je zapisal v župnijski kroniki, poslal gor svojega človeka z dinamitom, da je razširil pot. Za Aljaža je bilo pomembno, da bi se turizem širil med Slovenci. Na Kranjskem so bili večinsko prebivalstvo, po hribih pa so večinoma hodili samo nemški turisti. To je hotel spremeniti."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Turizem v gorah so si predstavljali precej drzno, dokaz so načrti Jakoba Aljaža oziroma Božične sanje Aljaževe, kakor je v Planinskem vestniku leta 1897 opisal vizijo, da bi na Triglavu lahko stal hotel, do njega pa bi vozil električni vlak. Kako resni so bili ti načrti?
Projekta so se dejansko lotili takoj po letu 1906, ko je v Bohinj prišla železnica. Eno leto pozneje so bili že narejeni načrti za zobato železnico na Triglav. V avstrijskem tehniškem muzeju so načrti za dve različici, cenejšo in dražjo. Izvedbo je potem prekinila prva svetovna vojna, so pa podobne uresničili ponekod drugod v Alpah, recimo na Jungfrau."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Sam menim, da je Triglav lep, če pa se le da, se ga izognem zaradi gneče, ki je slaba stran vseh najvišjih gora držav ali gorstev. Tudi mnogo več življenjskih odgovorov sem našel takrat, ko sem hodil okoli gora ali nanje kot pa na samih vrhovih. Bo že držalo, da je najpomembnejša pot ..."[/i] (Vir: 52)
 

[i]"Planinska organizacija je na višku štela krepko več kot 110.000 članov, kar je skoraj dvakrat toliko kot zdaj."[/i] (Vir: 52)
 

[i]"Na srečo vlak ne vozi na Triglav, lahko pa bi, saj so bili načrti izdelani že leta 1907."[/i] (Vir: 52)
 

[i]"Eden takih, Pavel Kunaver, se je desetletja po tem v Planinskem vestniku spominjal, kako so se poskušali ravnati po nemških knjigah in si pomagati z improvizacijo. Ko so leta 1911 kot prvi Slovenci brez najetega vodnika ponovili Slovensko smer v severni steni Triglava, so imeli s seboj malo daljši kos vrvi in železen klin, ki ga je Kunaver izpulil iz stene na domačem podstrešju. Nanj je bila privezana vrv, na katero je mama obešala perilo. Uspelo jim je preplezati steno, imeli pa so obilo sreče, da klina niso preizkusili pod obremenitvijo, saj je ta komaj sam sebe držal v skalni razpoki, v katero so ga zabili kar s kamnom."[/i] (Vir: 52)
 

[i]"To so bili rdeči papirnati trakci, ki jih je plezalec med plezanjem zatikal v skalne razpoke. Ce se je zaplezal, so mu služili za orientacijo, saj je pogled od zgoraj navzdol lahko precej drugačen, in te oznake so mu kazale smer vzpona, da ni zašel v zagato."[/i] (Vir: 52)
 

[i]"Jakob Aljaž, ki je zaradi prevlade nemških turistov želel na vrh pripeljati večinsko prebivalstvo, je bil zelo radikalen. V župnijski kroniki je zapisal, da je leta 1895 poslal svojega zvestega vodnika Požganca z dinamitom, da je ostri greben razstrelil v pol metra široko pot. S tem je Triglav odprl množicam, po drugi strani pa ga je nezaslišano degradiral. Tedanje dojemanje naravnega okolja je bilo svetlobna leta oddaljeno od sedanjega."[/i] (Vir: 52)
 

M. Štremfelj:[i] "Če dejansko pogledamo na naše plezanje ali hojo v hribe, tu ni nič koristnega. Greš gor in prideš dol, to je kot gledanje nogometa. Tekajo za žogo sem in tja, ko pade gol, izbruhne evforija.
In v Osvajalcih je opisano tako. Terray mi je zelo blizu po čutenju in odnosu do gora."[/i] (Vir: 47)
 

Z. Mihelič:
[i]"Gore me privlačijo zaradi svoje lepote, širnih razgledov z vsemi številnimi vrhovi, grebeni in vmesnimi dolinami, zaradi raznolikosti, živosti, živali in čudovitega gorskega cvetja, zaradi kristalno smaragdnih jezer, odsevov, barv, ki niso nikoli enake, pa borovcev, odetih v sneg, ivje in kristale, zaradi snežno, nedolžno belih pobočij pozimi, ki kar vabijo, da zarežeš vanje; zaradi spremenljivosti letnih časov in barv v njih, odprtosti in preprostosti in hvaležnosti, ki jo čutim tam.
Zaradi nemogočih mogočnosti, ko misliš, da tamle pa gotovo ne bo šlo čez, pa je nekje vmes med skalarni speljana stezica, prehod, ki se od spodaj nikakor ne vidi ... In zaradi tega, kako se v gorah počutim jaz.
Gore mi dajejo izjemno energijo, prečistijo se mi misli, odpre se mi srce, dušca, vse vidim jasneje - pokaže se rešitev za težavo, težave postanejo le še rešljivi izzivi, vanje stopam brez strahu, nič ni nerešljivega.
Upanje za vse premagovanje izzivov v dolini ostaja z menoj tudi po vrnitvi z gora.
V gorah se drugače pogleda v oči in drugače stisne dlan, ljudje so drugačne, bolj pristne in odprte volje ... Tam se počutim prava jaz, Jaz v svoji najboljši koži.
S hribov, gora se vedno vrnem polna moči, motivacije, veselja, sreče, notranjega žara. In tudi zato, ker nam gore kažejo življenjske ure - treba je narediti prvi korak po poti, če želiš enkrat stopiti tudi na sam vrh, in nato korak po koraku naprej do konca. Tako kot v življenju. Če želiš nekaj narediti, je treba začeti s prvim "korakom".
Zato sem iz srca hvaležna mami in očetu, da sta me še kot otroka popeljala v ta svet. Moji prvi spomini z gora so povezani z izletom očetovega podjetja v dolino Triglavskih jezer, ko sem bila stara deset ali enajst let. In se spomnim, kako smo na Komni počivali pri domu in je žena očetovega sodelavca ugotovila, da ima čevlja različnih velikosti; smeha ni manjkalo. Seveda je nadaljevala z nami vse do konca. In ne bom pozabila, kako me je prevzel pogled na Dvojno jezero, vršace naokoli in kočo, pa kako je bila koča čisto zasedena in smo spali v jedilnici na tleh, mene so potisnili pod klop. "Ti si še majhna, se boš tam stisnila," so rekli. Luštno je bilo."[/i] (Vir: 47)
 

[i]"Tudi spanje po kočah. PZS se tako hvali s sistemom elektronskih rezervacij, ki je milo rečeno katastrofalen. Obeta se lep vikend in domači gost - planinec, ki že celo življenje hodi v hribe, bi šel prespat v hribe ... pa dobi nazaj gladek 'j*** se, smo že 1 mesec v naprej polno zasedeni s tujci'."[/i] (Vir: 10)
 

[i]"Dejansko se vsa situacija okoli parkiranja, dostopa z javnim prevozom, prenočevanja in vsega, kar je povezano s planinarjenjem na sploh prilagaja nekomu drugemu in ne nam, klasičnim pohodnikom, ki smo na izhodišču že ob štirih zjutraj in podobno. Vse postaja butično in prilagojeno vse bolj tujemu gostu, ki bo dolgo spal, si privoščil po zajtrku v hotelu kakšen krajši izlet ter pustil v kraju zajetno količino denarja v kratkem času, ko bo tam bival. Takemu gostu se prilagaja ves sistem, medtem ko imam občutek, do smo mi drugi vse bolj porinjeni na stranski tir. Lahko da se motim."[/i] (Vir: 10)
 

[i]"Problem ni zapornica, ne samo v Vratih, tudi drugje. Enostavno je nemogoče z javnim prevozom priti recimo v Vrata zgodaj zjutraj in začeti s turo ob 4h. Škrlatica, Razor in Triglav, na primer, julij in avgust, poletna pripeka in popoldanske nevihte. Podobno drugje. Ob 6h začeti je pogojno sprejemljivo, odvisno od ture, odvisno kje, tudi ven iz doline bi vsaj poleti moral zadnji bus odpeljati ob 22h, če to ne, pa vsaj ob 21h. In seveda bi vse, kar je javnega prometa in pelje po dolini za zapornico naprej, moralo biti na elektriko, bog ne daj bencin, še manj nafta. Če se že gremo narava, živalce, rožce in še kaj . . ."[/i] (Vir: 10)
 

[i]"Zapornice bodo nameščene na območju Kranjske Gore in Trente. Po njihovi vzpostavitvi bo tranzitni promet čez prelaz brezplačen, vendar bo čas prehoda med zapornicama omejen. Prav tako bo omejeno število parkirišč na prelazu Vršič. Z višjimi cenami parkirnin pa bomo obiskovalce spodbujali k uporabi javnega prevoza, ki bo dokaj pogost."[/i] (Vir: 10)
 

[i]Zapornice:
"Enodnevne ture z javnim prevozom so precej slaba opcija. Če že, je smiselno potem planirati večdnevno turo in izkoristiti, da nisi vezan na parkirišče in lahko začneš ter končaš na različnih lokacijah. Seveda bo pa takšna tura potekala mimo kakšne koče, in glej vraga, ravno poti mimo koč so že sedaj najbolj obremenjene."[/i] (Vir: 10)
 

"Ocenjujemo, da hodi v hribe 350 do 400 tisoč ljudi, članov (op.: pri PZS) pa je 'komaj' šestdeset tisoč." (Vir: 47)
1. Zakaj (le) pa biti član?!
Zaradi ugodnosti (toliko stotisočev jih ne po-koristi); altruizma do organizacije (altruizem je vprašljiv še na pomembjejših podorčjih); "komu" se pa da včlanjevati, pa potrjevati letno članstvo (še za hribe si ne najdejo dovolj časa); ... (da ne bom še bolj nakladal.)