Forum VSE

[i]"Kaj bi spremenili takoj, čez noč, če bi bilo mogoče?
Medsebojno spoštovanje. Da spoštujemo trgovko, ki nam nekaj ponudi, sodnika pri odločitvi, policista, ki nam nekaj odredi, starše, ki so skrbni. Naša družba je popolnoma izgubila spoštovanje."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Družba se je zelo spremenila in z njo tudi otroci. Ni več povprečnih. So noro uspešni ali pa so otroci, ki bodo otroci do 45. leta. Ob koncu pouka lahko vidite mame, ki nosijo torbe svojim 14-letnikom, ki imajo verjetno že prve spolne izkušnje."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Ni pa to kriterij za vpis, ker v resnici ne vemo, kakšno znanje je za temi ocenami. Obstajajo učitelji, ki so naveličani, ubiti zaradi pritiskov in dajo otroku pet, da imajo mir. Upam sicer, da so taki samo izjema."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Povprečje ocen v osnovni šoli je od 4,1 do 4,5. To je nenormalno z vidika povprečnega zunanjega opazovalca. Z našega vidika je to normalno."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Če učitelj ni zdravo samozavesten, podlaga za to je predvsem pedagoško znanje, se hitro umakne v strokovnost. Dostikrat potem od otrok zahteva več kakor učni načrt. Glavna umetnost učitelja je postavljanje vprašanj, s katerimi vodi otroke do novega znanja. Namesto usmerjevalca, kar bi učitelj moral biti, pa smo vedno bolj podajalci znanja. Bolj varno je slediti temu, kar je v učbeniku. Tam vedno piše več, kot zahteva učni načrt. Kar je prav, saj nekateri otroci hočejo vedeti več, toda nedopustno je, da učitelj zahteva vse."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Učitelj naj uči, starši naj pa vzgajajo in bodo starši svojim otrokom. Otrok mora doma delati domačo nalogo, učitelj pa mora biti razsoden, koliko naloge bo dobil in da bo ta smiselna. Narediti jo mora otrok, ne kdo od domačih. Starši naj otroka spodbujajo. Ali da mu, ko se zatakne, rečejo, nič hudega, pojdi do gospe učiteljice. Namesto tega pa najamejo inštruktorja, kar je najslabše. S tem otroku sporočajo, da je neumen in nesposoben, da bi znal sam narediti tako kot drugi." [/i](Vir: 106)
 

[i]"Znanje ni več cenjeno. V Sloveniji veljata slepa tekmovalnost in gonja za točkami. Družba je naravnana na poneumljanje. Če ne sledimo strogo učnim načrtom, …"[/i] (Vir: 106)
 

[i]"Ravnatelji so že pred epidemijo opozarjali, da nam šolstvo razpada pred očmi, kar bo omogočilo predvsem vzpon zasebnega šolstva. Da imamo (pre)visoke ocene in vedno manj znanja, slednje so potrdile mednarodne raziskave."[/i] (Vir: 106)
 

[i]"… Takratna ravnateljica je ob 13. uri najavila prihod svetovalke z Zavoda za šolstvo OE Maribor. Spet smo stale v pozoru. Ne bom pozabila, kako smo bile vse tri kot polite kure na zatožni klopi. Imela sem 38,50 stopinje vročine (da, učitelji učimo tudi bolni), in čeprav bi se zdrava energično zagovarjala, takrat zaradi zelo slabega počutja nisem imela moči. Diskretno nam je bilo svetovano, kaj naj storimo, ker bomo sicer v medijih, saj je oče dovolj vpliven. Uganete, kaj smo storile? Morale smo preklicati ocene pisnega preizkusa. Klečeplazenje učiteljev in ravnateljev znova in znova. Nič novega."[/i] (Vir: 11)
 

[i]"… Moralo je biti julija leta 1995 ali 1996, ko se je na zaključeno oceno iz slovenščine v izkazu pritožila mama moje učenke, ki sem ji bila tudi razredničarka. Takratni ravnatelj me o tej pritožbi ni obvestil, ampak je sklical komisijo, ki je (če je?) učenko znova izprašala, takratna pomočnica ravnatelja pa je v izkazu uradno popravila oceno iz prav dobre v odlično. O tem dogodku sem izvedela šele po prihodu z dopusta, a ne od takratnega ravnatelja. O tej packariji, v kateri so me obšli kot razredničarko, sem sama obvestila takratno šolsko inšpekcijo. Spomnim se, da so me poklicali ravno na božični večer in povedali, da se tu ne da nič storiti, četudi ni bilo zakonito. Pa da sem še mlada (takrat sem imela 36 let) in bom že pozabila ... Nisem pozabila. …"[/i] (Vir: 11)
 

[i]"… Tako neosebno kot sta na šolo prišli, sta uslužbenki šolskega inšpektorata tudi odšli. Iz zbornice smo ju lahko videli le, kako odhajata dobre volje, vidno zadovoljni z opravljenim inšpekcijskim pregledom. Izžarevali sta radost v svoji nedotakljivosti in pomembnosti. A vse to ni edino, kar me kot učiteljico boli. V teh dneh sem se lotila (končno, so rekli kolegi v zbornici) seštevati točke za morebitno napredovanje v naziv svetnica. Ugotavljam, da morda tudi v tem primeru vsi zgoraj našteti uspehi učitelja (in številni drugi) očitno ne štejejo dovolj v segmentu najviše vrednotenih točk (od treh točk naprej). Pravilnik je nastavljen tako, da bi moral učitelj za najvišji naziv večkrat sodelovati z referati na mednarodnih konferencah, napisati učbenik, sodelovati v državnih komisijah - toda ne z vidika pedagoškega dela z učenci. To dvoje pa je težko časovno združljivo. Npr. korektura NPZ za pet let znese ravno pol točke (!), aktivna priprava učencev na Vegovo in Cankarjevo tekmovanje tudi ne prinašata tistih točk nad tri, brez katerih naziva svetnik ni mogoče pridobiti. Kdor je vse to počel, ve, koliko radostnega, a tudi izčrpavajočega dela je to. Moji učenci so leta 1996 ob 40-letnici Mladinske komisije pri Planinski zveze Slovenije s svojimi prispevki soustvarjali knjigo Gremo skupaj v hribe. A po strogi črki Pravilnika to ni moje avtorsko delo, ampak delo učencev. Kdo pa jih je pri tem usmerjal!? Napisala sem precej strokovnih člankov v pedagoške in nepedagoške časopise in revije ter v njih velikokrat opozarjala na pereča vprašanja v šolstvu. Po 38 letih aktivnega delovanja z začudenjem opažam, da najbrž nisem delala pravih stvari!? Morala bi manj goreče opravljati pedagoško delo v razredu z učenci in se bolj posvečati takšnim dejavnostim, ki prinašajo najvišje vrednotenje po Pravilniku o napredovanju v nazive. Pa saj to je nesmisel! Učitelj, ki ni nujno uspešen med učenci, a je učinkovit v svoji promociji, pa je lahko svetnik oz. svetnica. …"[/i] (Vir: 11)
 

[i]"… Na kaj vse sta imeli pripombe! Bilo me je sram. Težko je opisati občutke učitelja (takrat s 33 leti delovne dobe), če te neosebno ocenjuje in kritizira nekdo, ki dela v razredu (domnevam) niti od daleč ni preizkusil. Ki ne ve in noče vedeti, da je ta učitelj dvakrat prejel državno priznanje za mentorstvo šolskega glasila. Ki ne ve in ne želi vedeti, da je raziskovalna naloga pod mentorstvom tega učitelja bila najboljša v občinskem merilu in bila nagrajena s srebrnim priznanjem na državni ravni. Ki ga sploh ne zanima, da je ta učitelj ob sobotah vodil učence po zahtevnih planinskih poteh in jih pripravljal na državno tekmovanje planinskih šolskih skupin in za to delo prejel častni državni znak Mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije. Da taisti učitelj z unikatnim krožkom učence ob sobotah enkrat na mesec vodi odkrivat skrivnosti rodnega mesta in je o tem pisal v tuji strokovni literaturi ter poročal na mednarodnem kongresu. Da ta učitelj učencem zaradi različnih družinskih dram velikokrat nadomešča starše. Da je ta učitelj navsezadnje vso delovno dobo razvijal tudi svoj strokovni pedagoški potencial (po štirih letih študija ob delu sem tisto leto v januarju pri starosti 54 let uspešno zagovarjala svojo magistrsko nalogo). Da je ta učitelj ne nazadnje nekaj let pozneje za svoje strokovno delo prejel Šilihovo odličje. …"[/i] (Vir: 11)
 

[i]"Ob dnevu, ko se je zgodil obisk šolske inšpekcije, …
V učilnice nista niti za hip pogledali, ni ju zanimal učiteljev pristop k pouku ali njegov odnos do učencev. Pomembni so bili le papirji. Ob tem jima je pripadlo še šolsko kosilo, ki pa sta ga lahko pojedli mirno, daleč stran od otroškega živžava in tudi ne v času, ko sicer poteka šolsko kosilo. Seveda, vsakdo ima rad tišino pri jedi. Ah! …"[/i] (Vir: 11)
 

SORODNA TEMA
Izobraževanje - Znanost: [url=https://forumvse.si/viewtopic.php?t=114]Izobraževanje, šolstvo (razno) - 1.0[/url]