Forum VSE

[i]Če obrnemo sklep o splošni umrljivosti na glavo, v premožnih državah nevarnost naravne smrti znaša eno smrt na milijon ljudi vsako uro; vsako uro ena oseba od 3 milijonov umre od srčnih bolezni, ena od približno 70 milijonov pa zaradi nesrečnega padca. Te verjetnosti so dovolj majhne, da povprečnega državljana premožne države ne skrbijo pretirano.
Vrednosti po spolih in po starostih se neizbežno razlikujejo. Medtem ko je v Kanadi splošna umrljivost za oba spola 7,7/1000, je za mlade (20-24 let) moške le 0,8/1000, za moške moje starosti (75-79 let) pa 35/1000. [/i](Vir: 86)
 

[i]Umori terjajo skoraj toliko življenj kot levkemija, kar hkrati razkriva napredek pri zdravljenju bolezni in izjemno nasilje v ameriški družbi.
Pri nesrečnih padcih umre skoraj toliko ljudi kot od raka trebušne slinavke, zaradi katerega bolniki pogosto umrejo kmalu po diagnozi (prvi 11,2, drugi 13,5).
Pri prometnih nesrečah umre dvakrat toliko ljudi pa še to veliko mlajših kot od sladkorne bolezni, od nenamerne zastrupitve pa več kot od raka dojke (od prve 19,9, od drugega 13,1).
Vendar smo pri teh primerjavah uporabili isti imenovalec (100.000 ljudi), ne da bi upoštevali trajanje izpostavljenosti določenemu vzroku za smrt.
Umor se lahko zgodi ali na javnem ali v zasebnem prostoru in ob katerem koli času dneva ali noči, zato izpostavljenost nevarnosti traja 24 ur na dan 365 dni na leto, medtem ko se prometna nesreča (vključno s tistimi, pri katerih umre pešec) lahko pripeti le tedaj, ko nekdo vozi, večina Američanov pa je za volanom le okoli eno uro na dan.[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Prehrana se je še močneje spremenila po priključitvi Španije EU leta 1986, leta 2000 pa je ta država že postala najbolj mesojeda v Evropi - potem ko se je povprečna poraba na prebivalca povečala za petkrat na malo več kot 110 kilogramov na leto. Do leta 2020 je poraba upadla na okoli 100 kilogramov na prebivalca, še vedno pa je bila dvakrat večja od srednje japonske vrednosti! Ob mlečnih izdelkih in sirih ter različnih vrstah šunke in pršuta ne preseneča, da Španci použijejo štirikrat toliko živalske maščobe kot Japonci.
Danes použijejo tudi skoraj dvakrat toliko rastlinskih olj kot Japonci, vendar olivnega olja porabijo okoli 25 odstotkov manj kakor leta 1960. Z višjimi prihodki se je le še okrepila že prej velika naklonjenost sladkim jedem, svoje pa so opravile še sladke gazirane pijače.
Od leta 1960 se je poraba sladkorja na prebivalca podvojila in zdaj japonsko presega za 40 odstotkov.
Hkrati je v Španiji nezadržno upadalo pitje vina - z okoli 45 litrov na osebo leta 1960 na zgolj 11 litrov leta 2020, od vseh alkoholnih pijač pa daleč največ popijejo piva.
Španci danes jedo znatno drugače od Japoncev, povsem zagotovo (glede na prvo mesto na celini po količini zaužitega mesa) pa njihova današnja prehrana ni nič podobna skromni, skoraj vegetarijanski znameniti sredozemski prehrani, ki podaljšuje življenje.
A kljub več mesne, mastne in sladke hrane (in opuščanj pitja vina, ki naj bi varovalo srce), je v Španiji umiranje zaradi srčnožilnih bolezni še naprej upadalo, pričakovana življenjska doba pa se je daljšala. Od leta 1960 je v Španiji smrtnost zaradi srčnožilnih bolezni padala hitreje od povprečja v bogatih državah, leta 2011 je bila za okoli tretjino manjša od njihove srednje vrednosti."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Španke so na drugem mestu na svetu po pričakovani življenjski dobi, v Španiji pa so tradicionalno uživali pretežno tako imenovano sredozemsko prehrano z veliko zelenjave, sadja in polnovrednega žita, ob tem pa še fižol, oreške, semena in olivno olje.
Ko pa se je povprečen prihodek višal, so te navade presenetljivo hitro močno spremenili. Do poznih petdesetih let 20. stoletja so v Francovi Španiji jedli zelo skromno. Praviloma sta prevladovala škrob (letna poraba žit in krompirja je znašala okoli 250 kilogramov na osebo) in zelenjava. Mesa so použili manj od 20 kilogramov (mrtve teže) na osebo, dejanska poraba pa je znašala manj od 12 kilogramov (tretjina je bila ovčetina in kozlovina). Najpomembnejše rastlinsko olje je bilo olivno (okoli 10 litrov na leto). Le sladkorja so v primerjavi z drugimi živili použili veliko (okoli 16 kilogramov leta 1960)."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Sodeč po zadnjih objavljenih raziskavah se prebivalci Japonske in ZDA ne razlikujejo bistveno po celotni prehranski energiji, použiti na dan. Med letoma 2015 in 2016 so Američani použili le za 11 odstotkov prehranske energije na dan več od Japoncev, Američanke pa leta 2017 niti za 4 odstotke več od Japonk.
Državi se nekoliko razlikujeta po količini zaužitih ogljikovih hidratov (Japonska vodi za manj kot 10 odstotkov) in beljakovin (Američani vodijo za manj kot 14 odstotkov), oboji pa zaužijejo krepko več beljakovin od minimalne potrebne količine.
Znatna pa je razlika pri povprečni količini zaužite maščobe: ameriški moški je použijejo okoli 45 odstotkov več od japonskih, pri ženskah je razlika 30 odstotkov. Največja razlika je pri sladkorju, odrasli Američani ga použijejo za 70 odstotkov več.
Če preračunamo povprečne letne razlike, so Američani v zadnjem času vsako leto použili okoli 8 kilogramov več maščobe in 16 kilogramov več sladkorja od odraslih Japoncev."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Japonska ima med vsemi več kot 200 državami in ozemlji sveta najdaljšo povprečno življenjsko dobo že od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je tamkajšnja kombinirana (moška in ženska) pričakovana življenjska doba ob rojstvu presegla 77 let. Vrednost se je še naprej večala, tako da je leta 2020 znašala okoli 84,6 leta. Ženske povsod po svetu živijo dlje od moških, tako da je bila pri Japonkah pričakovana življenjska doba leta 2020 okoli 87,7 leta.
Na drugem mestu so bile Španke s 86,2 leta.
Povprečna življenjska doba je posledica kompleksnih, medsebojno delujočih dednih, življenjskih in prehranskih dejavnikov.
Nemogoče je ugotoviti, do kolikšne mere jo določa le prehrana, če pa ima prehrana posameznih narodov edinstvene značilnosti, si te zaslužijo, da jih podrobneje preučimo.
Je pri japonski prehrani kaj resnično posebnega, iz česar bi lahko sklepali na dolgoživost tega prebivalstva? Vse tradicionalne glavne sestavine se le malenkostno razlikujejo od tega, kar jedo in pijejo v sosednjih azijskih državah.
Kitajci in Japonci uživajo različni, a prehransko enaki različici iste podvrste riža (Oryza sativa japonica).
Kitajci tradicionalno sojin sirček (dofu) skrknejo s kalcijevim sulfatom (šigao), Japonci pa svojega (tofu) z magnezijevim kloridom (nigari), zmleta zrna stročnice pa vsebujejo enako količino beljakovin. Nasprotno od japonskega zelenega čaja (oča) je kitajski zeleni čaj (liča)."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Kitajska se je začela postopno odpirati po obisku ameriškega predsednika Richarda Nixona leta 1972 v Pekingu, še močnejše spremembe pa so se začele dogajati po koncu leta 1978 (dve leti po smrti Maa Cetunga), ko je na vodilni politični položaj prišel Deng Šjaoping in sprožil prepotrebne gospodarske reforme (prišlo je do dejanske privatizacije kmetijstva, modernizacije industrije in delne obnove zasebnega poslovanja), ki so se po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) leta 2001 še okrepile.
Leta 1972 Kitajska sploh ni trgovala z ZDA, leto 1984 je bilo zadnje, ko so ZDA še imele trgovinski presežek s Kitajsko, leta 2009 je Kitajska postala največja izvoznica blaga na svetu. Leta 2018 je njen izvoz znašal 12 odstotkov vse globalne prodaje, njen trgovinski presežek z ZDA pa je dosegel vrednost skoraj 420 milijard dolarjev, preden je leta 2019 zaradi naraščajočih napetosti med gospodarskima velesilama upadel za okoli 18 odstotkov."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Globalizacijo v pozitivnem smislu povezujejo s prednostmi, koristmi, ustvarjalnim uničevanjem, modernostjo in napredkom, ki jih je prinesla mnogim državam.
Največjo korist je doživela Kitajska, saj se je po njeni vključitvi v globalno gospodarstvo neznansko zmanjšal delež njenega prebivalstva,, ki živi v skrajni revščini - med letoma 1980 in 2015 kar za 94 odstotkov."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"In vendar je Kitajska v drugem desetletju 21. stoletja v povprečju doživela za 230 milijard dolarjev tujih naložb na leto, Indija pa manj kot 50 milijard in podsaharska Afrika (brez Južne Afrike) okoli 40 milijard.
Kitajska je privlačna zaradi vrste drugih ugodnosti, ne le cenene delovne sile - predvsem deluje kot centralizirana država z enostrankarsko oblastjo, ima velikansko, nadvse homogeno in pismeno prebivalstvo ter ogromen domači trg, zato se naložbeniki raje odločajo zanjo kakor za Nigerijo, Bangladeš in celo Indijo.
Rezultat je neverjetno tesno sodelovanje med največjo komunistično državo na svetu in tako rekoč vsemi vodilnimi kapitalističnimi podjetji z vsega sveta."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Dokler vse energije, potrebne za pridobivanje in predelavo teh materialov, ne bomo dobili iz obnovljivih virov, bo sodobna civilizacija ostala v osnovi odvisna od fosilnih goriv, ki jih uporabljamo pri proizvodnji teh neobhodnih materialov.
Tega ne bodo spremenili nobena umetna inteligenca, nobene računalniške aplikacije in nobena elektronska sporočila."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Električni avtomobili so morda najboljši zgled nove, velikanske odvisnosti od materialov.
Litijeva avtomobilska baterija, ki tehta okoli 450 kilogramov, vsebuje okoli 11 kilogramov litija, skoraj 14 kilogramov kobalta, 27 kilogramov niklja, več kot 40 kilogramov bakra in 50 kilogramov grafita, poleg tega pa še okoli 181 kilogramov jekla, aluminija in plastike.
Da dobimo dovolj teh materialov za eno vozilo, moramo predelati okoli 40 ton rud, ker pa so mnogi elementi v rudah prisotni le v majhnih koncentracijah, je treba dejansko predelati okoli 225 ton surovin. To količino moramo pomnožiti s skoraj 100 milijoni enot, kolikor znaša letna svetovna proizvodnja vozil z notranjim izgorevanjem, ki bi jih morali nadomestiti z električnimi."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"V prvi polovici 21. stoletja, ko svetovno prebivalstvo narašča počasneje, v nekaterih državah pa sploh ne ali celo upada, ne bi smelo biti težko zagotoviti dovolj jekla, cementa, amonijaka in plastike, še posebej ob krepitvi recikliranja.
Skoraj nemogoče pa je, da bi se do leta 2050 vse te dejavnosti rešile odvisnosti od fosilnih goriv in nehale tako veliko prispevati k sproščanju CO2.
To je še toliko manj verjetno v današnjih revnejših državah, ki se šele modernizirajo in bodo zaradi velikanskih zahtev po infrastrukturi in zadovoljevanju potrošnikov potrebovale veliko več vseh osnovnih materialov."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Med letoma 1990 in 2020 smo zaradi obsežnega betoniranja sodobnega sveta dobili skoraj 700 milijard trdega, a počasi razpadajočega materiala."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Morda je pri tej rasti od vsega najbolj osupljivo, da je Kitajska zgolj v dveh letih - 2018 in 2019 - proizvedla skoraj toliko cementa (okoli 4,4 milijarde ton) kot Združene države v celotnem 20. stoletju (4,46 milijarde ton). Kitajska ima danes najobsežnejše omrežje avtocest in hitrih železnic na svetu, vodi pa tudi po številu letališč, velikih hidroelektrarn in novih mest z večmilijonskim prebivalstvom.
Ves svet danes v enem letu porabi toliko cementa, kot ga je v celotni prvi polovici 20. stoletja."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Daleč najmasivnejše strukture iz armiranega betona na svetu so največji jezovi."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Končni proizvod je material, ki ga sodobna civilizacija največ uporablja, je trden in težak ter lahko prenese več desetletij takšnih in drugačnih obremenitev, še posebno, če je okrepljen (armiran) z jeklom."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Železarstvo je skrajno energijsko požrešno, okoli 75 odstotkov celotne porabe energije gre plavžem."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"To pomeni, da primarna proizvodnja še vedno prevladuje in proizvede več kot dvakrat toliko jekla kot reciklaža - leta 2019 skoraj 1,3 milijarde ton."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Železo je po masi prevladujoč element na Zemlji, ker je tako težak (skoraj osemkrat težji je od vode) in zato, ker tvori sredico planeta. Veliko pa ga je tudi v zemeljski skorji: le treh elementov (kisika, silicija in aluminija) je več, železo je s 16 odstotki na četrtem mestu.
Letno železove rude danes izkopljejo okoli 2,5 milijarde ton, največ Avstralija, Brazilija in Kitajska. Svetovne zaloge presegajo 800 milijard ton, kar pomeni skoraj 250 milijard ton kovine."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Iz jekla, skritega pod tlemi, so na primer fiksni in premični podporniki v globokih rudnikih ter na milijone kilometrov sondirnih, zaščitnih in proizvodnih cevi v vrtinah za surovo nafto in zemeljski plin. Naftna in plinska industrija uporabljata tudi jeklo, zakopano tik pod tlemi (1-2 metra globoko) - zbirne, prenosne ter distribucijske naftovode ..." [/i](Vir: 86)
 

[i]"Po teži predstavlja jeklo skoraj vedno največji sestavni delež prometnih sredstev."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Jeklo določa značilnosti sodobne civilizacije in nam omogoča opravljanje najosnovnejših funkcij. Od vseh kovin ga uporabljamo največ, oblikuje nešteto vidnih in nevidnih ključnih sestavin današnjega sveta."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Najbolj nepogrešljiva raba za plastiko pa se je pojavila v zdravstvu na splošno in še posebej pri bolnišničnem zdravljenju nalezljivih bolezni."[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Globalna proizvodnja je od zgolj 20.000 ton leta 1925 do leta 1950 narasla na dva milijona ton,
do leta 2000 na 150 milijonov ton in
do leta 2019 na okoli 370 milijonov ton.
Najlepše si predstavljamo vseprisotnost plastičnih snovi v našem vsakdanjem življenju, če si zamislimo, kolikokrat na dan se dotaknemo plastike, kolikokrat jo vidimo, kolikokrat na njej sedimo ali počivamo in kolikokrat po njej hodimo. Nedvomno bi bili presenečeni nad seštevkom!"[/i] (Vir: 86)
 

[i]"Okoli 80 odstotkov proizvedenega amonijaka se na svetu uporablja za gnojenje poljščin, preostanek za proizvodnjo dušične kisline, eksplozivov, pogonskega goriva za rakete, barvil, vlaken ter čistil za okenska stekla in tla."[/i] (Vir: 86)