Forum VSE

[i]"85-letna vdova, hudo bolna, z bolečinami, skoraj ves čas sama doma, z nizko pokojnino, stikov s svojci ni veliko, ker otroci delajo od jutra do večera. Čemu živeti? Ali je to dostojno življenje? In kaj bi ta oseba naredila, če bi pri nas evtanazijo uzakonili? Ali pa drug primer, 87-letni gospod z demenco, priklenjen na posteljo, v svojem svetu, četudi je ves čas vesel. Finančno in časovno veliko breme za svojce, ki ne morejo niti na počitnice zaradi njega. Sam o tem ne more odločati, kako bodo odločili svojci, če uzakonimo evtanazijo?
Mlada oseba, a polnoletna, da lahko sama o sebi odloča, ki ima hudo depresijo in postravmatsko stresno motnjo, ker je doživela nekaj res groznega v mladih letih, in zdaj, po recimo šestih letih neuspešnega zdravljenja še vedno hudo trpi in ne vidi izhoda in svetle prihodnosti pred sabo. Bi tudi v tem primeru z uzakonitvijo evtanazije omogočili mladi osebi, da svoje življenje dokonča, kajti, kdo lahko zatrdi, da je telesna bolečina hujša kot duševna?"[/i] (Vir: 43)
 

[i]"Ne glede na to, ali je dovoljena ali ne, bi sam kot evtanazijo štel samo primere, ko bi do usmrtitve prišlo na prošnjo ali vsaj s privolitvijo prizadete osebe.
Zavzemam se za to, da se vsak konkreten primer skrbno razišče, da ne bi prišlo do neutemeljenega pregona zdravnikov ..."
"Ne zavzemam se niti za evtanazijo niti proti njej.
Opozoriti želim le na to, da gre za vprašanje, ki ga ni mogoče rešiti na hitro in brez skrbne proučitve."[/i] (Vir: 27)

 

Uroš Novak, grafik in glasbenik, Grosuplje: [i]»Vsak človek ima pravico odločati o svojem življenju, zato sem za možnost zakonite pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Nekateri na smrt bolni ljudje, ki živijo v zelo hudih bolečinah, si želijo, da se zjutraj ne bi več zbudili.
Prostovoljno končanje življenja je tudi samomor, za katerega pa človek ne potrebuje dovoljenja.«[/i] (Vir: 46)
 

Neža Dolenc Luznar, študentka na Škotskem: [i]»Mislim, da je prostovoljno končanje življenja pozitivna stvar. A vse nas skrbi, da bi se ta možnost zlorabljala.
Menim, da bi ljudje z neozdravljivimi boleznimi ali invalidnostmi ob tem lahko čutili pritisk, da obremenjujejo družbo ali svojce.
Zato bi se morali kot skupnost vprašati, ali se dovolj trudimo, da je vsem ob bolezni in umiranju lažje. Naša odgovornost je, da poskrbimo za vse ljudi tako, da se lahko za prostovoljno smrt odločijo takrat, ko bo to njihova resnična želja in ne potreba, ki izhaja iz pomanjkanja drugih možnosti za kakovostno življenje.«[/i] (Vir: 46)
 

Vlasta Bojko, upokojenka, Ljubljana: [i]»Sem proti predlogu zakona o prostovoljnem končanju življenja. Menim, da naša družba na to še ni pripravljena, vsaj glede na razmere v zdravstvu, sociali in pravosodju.
Zaradi predolgih čakalnih vrst v zdravstvu so nekatere bolezni odkrite prepozno. Primanjkuje domov za starejše, oskrba na domu se šele vzpostavlja, paliativna oskrba ni vsem dosegljiva.
Bojim se, da bi se z uzakonitvijo take možnosti lahko dogajale zlorabe, zlasti starejših in osamljenih.«[/i] (Vir: 46)
 

Matej Germavc, tehnik zdravstvene nege v domu starejših občanov, Ljubljana: [i]»Večkrat se pri svojem delu srečujem z umiranjem.
Menim, da zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni potreben, saj je, vsaj v domu, kjer delam, vsem, ki se poslavljajo od življenja, omogočeno neboleče in dostojanstveno slovo. Skupina strokovno izobraženega osebja namreč vsem lajša proces umiranja.
Sicer pa je smrt del življenja, zato moramo spoštovati in upoštevati tudi želje umirajočih, ki pa včasih niso v skladu z našimi prepričanji ...«[/i] (Vir: 46)
 

Srečko Sagadin, strojni tehnik, Vrhole pri Laporju: [i]»O evtanaziji nikoli nisem razmišljal. V zadnjem času pa se o tem veliko govori.
Nisem pristaš takšnega načina končanja življenja. Mislim, da vsak človek rad živi in da si zdravniki v primeru kakršne koli bolezni zelo prizadevajo pomagati bolnikom in jim lajšati trpljenje.
Bi pa odločitev za takšno pot prepustil posameznikom in strokovnemu osebju.
Sam pa se verjetno ne bi odločil za takšno pot.«[/i] (Vir: 46)
 
 

Vesna Škreblin, upokojena ekonomistka, Ljubljana:[i] »Predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja podpiram.
Spremljala sem bližnjo osebo, ki bi ji prostovoljna smrt omilila in skrajšala trpljenje. Tudi sama sem se odločila, da bom v primeru neznosnega psihičnega in fizičnega trpljenja prosila za evtanazijo. S tem sem že seznanila vse prijatelje. To željo bom posredovala tudi svojemu zdravniku, da jo bo zapisal v mojo zdravstveno mapo.
Upam pa, da bom umrla po naravni poti: nenadno in brez bolečin.«[/i] (Vir: 46)
 
 

Jelka Vodnik, upokojenka, Ljubljana: [i]»Ko resno zbolimo, se šele zavemo, da je zdravje naše največje bogastvo in da smo zanj v največji meri odgovorni sami.
Če zbolimo za neozdravljivo boleznijo in nam zdravila za blažitev bolečin ne pomagajo, bi po mojem mnenju morali imeti možnost končati trpljenje s pomočjo zdravstvenega osebja, a seveda le, če je to naša želja.
Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja bi morala biti natančno zakonsko in strokovno utemeljena, da ne bi prihajalo do zlorab.«[/i] (Vir: 46)
 
 

[i]Sonja Zalar Bizjak, upokojena učiteljica biologije, Vrhnika: »Evtanazija v grščini pomeni dobra smrt. Če razmišljam o dobesednem pomenu besede, je to odrešitev človeka, ki noč in dan trpi v neznosnih bolečinah, je popolnoma odvisen od tuje pomoči in mu tudi protibolečinska terapija ne pomaga. V takem primeru se mi zdi pomoč pri dostojnem končanju življenja sprejemljiva.
Seveda ob vseh ukrepih, ki preprečujejo zlorabe, in ob bolnikovi zavestni odločitvi za to dejanje.
Mislim, da osnutek zakona, ki ga je Srebrna nit sredi julija vložila v državni zbor, to omogoča.«[/i] (Vir: 46)
 
 
 

SORODNA TEMA
Verstva - Filozofija: [url=http://www.forumvse.si/viewtopic.php?t=142]Evtanazija[/url]