Forum VSE

T. Križnar: "Turist po navadi naseda turističnim agencijam, ki mu obljubljajo zanimivo popestritev in zapolnitev vsebine praznote njegovega življenja doma.
Potem gre in pride nazaj in se spomni samo tistega, kar mu je bilo v okviru programa vnaprej pripravljeno in nastavljeno videti. Turističnih delavcev, ki prežijo na njegov žep, brezdušnih hotelov, jedilnic in pivnic, sfriziranih kulturnih atrakcij, ki nimajo nič dosti skupnega z lokalno kulturo, farm krokodilov, zadušnih zaprašenih muzejev s fosili ... vsega tega instant sveta.
Zato turizem tudi v resnici ne more potešiti naravne želje po romanju ali 'walkabout-u'." (Vir: 20)
1. Priznajmo, da tudi ogromno tistih "v lastni režiji" pravzaprav obide enako turo, le z več truda, energije, nemalokdaj tudi z večjimi stroški. Tudi ti želijo oziroma vidijo kar je vnaprej (s strani gostitelja - države, dežele) pripravljeno in nastavljeno videti
Torej "v lastni režiji" sploh (še) ni popotništvo.
 
 

Množični turizem hkrati ni samo velik onesnaževalec, ampak tudi veliki uničevalec lokalnih kultur.
S kupovanjem slik po njihovem okusu petični turisti na Baliju financirajo tamkajšnje slikarje, da namesto miniaturnih podob iz vedske zgodovine slikajo predvsem še velike slike za njihove dnevne sobe. Instant kava, instant žganci ... hitro presnovni instant turizem! ... Turisti so vse prepogosto tipično nategnjeni. (Vir: 20)
1. Turist pač ostaja "zvest" samemu sebi: doma instant, tam instant. Odklonil bo "original" domačo hrano, ker je bljak. Itd.
2. Domačini ostajajo "domači", dokler ne dobijo tudi sami "instant" zadev: tudi oni imajo radi pametne naprave. Že pred časi so si omogočili npr. džipe (in jezdne živali ali pešačenje je ostalo stvar nuje zaradi nerazvitosti, revščine). Cenijo hladilnik, satelitski krožniki jim pokrivajo barako ...
 

T. Križnar: "Popotnik išče svojo dušo, boga, vse tisto, kar ga presega. Ne potrebuje prekooceanske križarke z vsemi tistimi hedonističnimi instalacijami - opijem za ljudstvo." (Vir: 20)
1. Če smo "korektni" v skrajnostih: Tudi Tomo ni preplaval Sredozemlja ali prejadral oceana, da je prišel kolesarit na drugo celino.
2. Tako kot križarkar lahko da najame kabino kot ustrezno sredstvo (in ker ni zaprisežen asket se ne brani instalacije) za doseganje površin iz A do B in nato opravi časovni instant (ima namreč dopust znotraj redne službe - ta mu omogoča eksistenco ne-luzerja) obisk. Morda pa lahko takim v bran rečemo, da se po-potniško ne prenajedajo.
3. (Zelo) lepo, da popotnik (celo humanitarno) "rešuje svet".
A svet oz. ljudje tam "doli" bi prav tako v večini postali instant turisti, če bi le (z)mogli to biti.
4. Na drug način se lahko vidi, kako so se "pokvarili" domačini, ko za njih skrbijo določene svetovne organizacije. Pravzaprav raje ne obiskujte takih rezervatov - odkrili boste njihovo umetno "pristnost" (v zameno za svetovno denarno valuto). Je pa res, da tudi tiste "svetovne organizacije" izbirajo takšno njihovo okolico, ki si jo želijo zaščiti zase: recimo da želijo ohraniti njihove pretekle "turistične" zanimivosti
5. Banalno pokazan vidik: Tisti "tam doli" se ne branijo sodobnejših pijač (je pač mamljivejša od prekuhane vode); zato pa se valjajo smeti plastenk po prej naravni okolici, naravi.
6. Eno bi bil popotnik altruist (in takega dejansko ni oz. ne more biti - niti npr. T. K. ne). (Zelo oz. pre-) težko se inkulturira in (povsem) zabriše, da je on pri (in za) njih le bog s cocacolo.
7. Kako pa je s tistim popotnikom, ko (hipotetično - ker ne bo šel; zakaj ne?) pride v državo nadstandarda? (Puščam nekomentirano.)
 

Po-potniki
Pretežni del ljudi obkljuka, da rado potuje.
Četudi enkrat letno (na morje) v sosednjo državo.
In so tisti oni skrajneži, ki so še pa še na poti oz. so tam.
 

Večina jih gre organizirano, z agencijo. To so turisti.
Večina večinokrat zelo uživajo.
Agencije tem ovcam (res) ponudijo zanje ustrezne sladkorčke.
Lahkotno, recimo: pol dneva (to pomeni največ par ur, ker odštejmo zajtrk, postanke za kavo - ker tista pri hotelskem zajtrku ni bila ok - in kmalu bo treba na samoplačniško kosilo) je ogled nekaj (morda le par, ker je že to utrudljivo) stavb (z obveznim bla bla razlaganjem in prevajanjem - koliko si pa zapomnijo, če bi naredili kviz?), popoldan pa je prosto (za "šoping").
Naslednji dan je fakultativni izlet (za novo doplačilo) ali prosto (za ležanje).
 

Pri teh turističnih potovanjih gre ponavadi masa (da se napolni avtobus) ali pa je cena višja zaradi manj prijavljenih oz. ker zdaj določene agencije lažje delujejo z manj potniki (za zanje - agente - enako plačilo).
 

Idilo ruši predvsem oni, ki (vedno) zamuja. Pa tisti, ko je treba iti, se spomni ravno takrat še na nekaj.
Seveda desetminutni postanki trajajo 20 minut, pol ure, tudi več.
V programu ni vpisano, da bo pavza za samoplačniško kosilo.
In preden vsi "pojejo" (veliko jih je), gre časa (tudi par ur).
In če kdo noče jesti (oz. biti ovca) - naj natipkam tri pikice ...
 

Morda je (tudi) slabo, ko je po programu zajtrk (bogat, samopostrežen), a kaj ko je odhod tako, da nihaš ali kaj pojesti ali opraviti še (na silo - hvala bogu, če uspe) toaleto ...Ja, mudi se. Bo pa zato čas (krat 2, 3) za nenapovedano v programu pavzo za kavo, wc.Ampak ovce ne meketajo.

Popotniki
Začnem s tistimi, ki so šli okrog sveta.
In izdajo zelo berljivo potopisno knjigo.
Šli so čez (našo) Evropo, čez "našo" Ameriko, morda postanek v "zahodnjaški" Avstraliji ali turistični Tajski.
Prečiti je treba tudi ostalo Azijo (in Afriko). A po poti čim manjšega napora (in tveganja). Seveda, zakaj bi šel skozi Afganistan, če je privlačen Iran. Skozi Sudan ali Kongo pa bognedaj. Se razume, kaj ciljam.
Sploh pa, poglejte si linije postankov leta letala "okrog sveta".
 

In doživetja: reševanje počene gume oz. preobrabljenega dela na vozilu.
Ker je pot okoli sveta dolga, zato se pač prehranjuje v tistih vsepovsod po svetu hitrih restavracijah. Oziroma si kupi kruih v obtranzitni cestni trgovinici (ker pekarne ne uspe najti - bi jo bilo namreč potrebno izbrskati nekje v notranjosti).
 

Svetovni popotniki, drugič oz. tisti "ta pravi": priznati bi nam morali, da ne najdejo več prvobitnosti.
Namreč: Pri "tistem" plemenu stoji cenik, v dolarjih - in cene so celo ameriško visoke: 1 ples je toliko (deset zelencev), 2 plesa in kurjenje ognja pa toliko.
In ne nasedajte, da res spijo v tistih slamah.
 
 

Če pa gre za posameznike (domačine), ker pač niso organizirani (npr. znotraj vaške skupnosti), poznate zahteve: "Give me (my) money." (Daj mi "moj" denar.)

V lastni režiji:
ima načelno prednost izogiba tropa ovc, zabijanja nepotrebnega časa (ki pa ga vseeno zabijejo - iz drugih, pravzaprav sorodnih razlogov), manj je porabe denarja (a taxi za enega znese ...).
Vidijo več drobnarij in manj velikih zadev (za enako potrošeno energijo - časa in denarja).

Agencije imajo dogovorjene cenovne popuste v hotelih, posameznik pa: nižji standard (ker samo da je wi-fi, pa tuš pa ...).
Porabi torej veliko časa (in energije, tudi delež denarja) za logistiko ...
Seveda se tako, lahko da, izogne ogromnemu agencijskemu balastu.
In je časovno (poraba posameznega dneva) kot terminsko (kdaj na pot) samostojen.
 

(Zelo) redki pa gredo v lastni režiji (itak), ker agencije tega (takega potovanja) ne spravijo skupaj - v neturistične države oz. dežele.
 

Hja, tudi kjer ni nič za pofotografirati: ni zlatih ali vsaj zgodovinskih (verskih) objektov, ni mega zgradb, celo narava je "ravnina". Ob poti so preštevilni odpadki.
 

Zakaj torej sploh iti tja (kjer "ni nič"): zaradi "največjega" doživetja. Tudi, ker moraš za to biti "sposoben" uspeti se prebiti.
Ker takrat (lahko) prideš v pristnejši stik (in oni s teboj).
Nenazadnje, ker si hvaležen, da si tam (le) kot mimoidoči občasnež.
 

(Naj "ponovim":) V deželah "ničesar" (s pretirano revščino oz. po naše podstandardom) sploh "prvič"lahko izgubiš (popotniško) "deviškost" ... takrat kdo spozna, da drži "manj je več": bolj reven, bolj srečen. Bolj človek, človeški.
 

Baje pa je pogoj: opustiti moraš svoj ego (v širšem pomenu).
Potem (po tem) pa se, ti bogataš, vrni v svojo domovino.
 

"Jasno", da smo (in ti sploh posebej) naj(boljši).
Pomni (pa tudi), da bolj kot si stran od svojega doma, manj močan in samo-vsemogočen si.
 

Pa vseeno (vsak začetek je težak, pravijo) če kdaj mimoidočega pozdraviš (že z rahlim kimom, poldvigom roke), se celo nasmehneš ali zahvališ - tudi po tem bodo trenutki tvojega potovanja bogatejši.
 

V lastni režiji - kaj boš počel vsak cel dan (na enem kraju): koliko ur zmoreš hoditi (tavati), nemalokdaj v vročini?
Koliko časa (ur) boš posedal, zabijal čas - in kako?
 

Prevozi v lastni režiji znajo biti dražji kot (že vključeni) na organiziranem potovanju.
 

Če izpelješ (sam) nekako enak agencijski program, "morda" ne prideš ceneje (denarno) skozi.
Prištej še dodano energijo in čas za vso organizacijo.
 

Agencije si pogosto pomagajo z lokalnimi (turistično agencijskimi) organizacijami. Njim gre del stroškov, del pa še slovenskemu vodiču (ki nemalokdaj gre ravno tako prvič na tisto turo - si sploh prisluži naziv vodič?) in seveda administraciji agencije.
A plus agencije je (že omenjeno), da si zmore izboriti nižje cene (kot bi si jih nekdo v lastni režiji).