Želodec, črevesje, presnova ...

[Vse]

"Debelost na območju trebuha, povišan krvni tlak, povišana raven trigliceridov, nizka raven HDL ter povišana raven glukoze in inzulina, vse to so lahko znaki inzulinske rezistence oziroma metabolnega sindroma." (Vir: 38)
 

[Vse]

"Metabolni sindrom ali inzulinska rezistenca je stanje, pri katerem so celice bolj ali manj neobčutljive na »ukaze« inzulina, naj iz krvi potegnejo glukozo in jo uporabijo za energijo.
Posledično trebušna slinavka izloča vse več inzulina, da bi telo presežno glukozo umaknilo iz krvnega obtoka v celice ali pa v skladišča za odvečno energijo.
Če naj se stanje umiri, je dobro ukrepati v smeri zniževanja inzulina, tudi ob pomoči sprememb v prehrani." (Vir: 38)
 

[Vse]

"To pomeni, da uživanje živil, ki vsebujejo veliko maščob, skorajda nima vpliva na raven inzulina v krvi." (Vir: 38)
 

[Vse]

"To seveda velja za naravne maščobe (npr. maslo, naravne margarine iz hladno stisnjenih in nerafiniranih olj,...) ne pa tudi za umetne maščobe, kot so transmaščobe, ki jih je denimo najti v klasičnih margarinah." (Vir: 38)
 

[Vse]

"Beljakovine se po zaužitju v prebavilih razgradijo na aminokisline in se vsrkajo v kri. Telo jih ne uporablja primarno za energijo, ampak za obnovo telesnih beljakovin (mišice, vezno tkivo ...). Kadar jih zaužijemo več, kot jih potrebujemo, jih jetra predelajo v glukozo. Torej načeloma tudi za presnovo beljakovin ne potrebujemo inzulina, razen kadar jih zaužijemo preveč, zaradi česar se
morajo predelati v glukozo in uskladiščiti." (Vir: 38)
 

[Vse]

"Kadar ne jemo, se raven inzulina zniža." (Vir: 38)
 

[Vse]

"Shramba za glukozo v jetrih naj bi se izpraznila v približno 24 urah stradanja oziroma neuživanja hrane. Ko je ta shramba prazna, se začne prazniti še energija, shranjena v maščobnih tkivih." (Vir: 38)
 

[Vse]

"Ko zaužijemo obrok hrane, jo prebavni sistem razgradi na molekule, med katerimi so tudi molekule glukoze, ki je glavno gorivo za vsako celico v telesu. Glukoza pride v krvni sistem, da nahrani celice. Za vstop v celice potrebuje inzulin, ki ga proizvaja trebušna slinavka. Naloga inzulina je, da glukozo iz krvi prenese v celice. Več ko je glukoze v krvi, več inzulina potrebujemo.
Presežek glukoze v krvi lahko povzroči poškodbe žil in oksidativni stres, kar lahko pripelje do ateroskleroze. To je tudi razlog, zakaj pri osebah z diabetesom obstaja večje tveganje, da bodo zbolele za srčnimi boleznimi ali da jih bo doletela kap. Presežek glukoze v krvnem obtoku lahko poškoduje tudi živce, zato pri osebah z nenadzorovano sladkorno boleznijo lahko pride do nevropatije. Glukoza namreč zmanjša sposobnost živcev za pošiljanje signalov.
Inzulin in krom delujeta skupaj z drugimi elementi ter preprečujeta nastanek tovrstne škode. Če naj preprečita uničenje, ki ga lahko povzroči prosta glukoza v krvi, morata oba delovati pravilno. Vsi elementi so odvisni drug od drugega - le skupaj lahko pravilno opravljajo svojo nalogo." (Vir: 38)
 

[Vse]

"Ko glukoza pride do celice, počaka na inzulin, da ji odpre vrata celice. V tem trenutku začne delovati tudi krom. Krom se namreč veže na transporter glukoze in glukozo potisne v vrata celice. Če v telesu ni dovolj kroma, glukoza obtiči pred vrati celice. Kadar pojemo več hrane, se tvori več glukoze, problem pa postane še večji. Telo meni, da nima dovolj inzulina, ki bi glukozi odprl vrata celic, zato trebušni slinavki pošlje signal o pomanjkanju, ta pa proizvede še več inzulina.
Povečana raven inzulina v krvi pošlje signal o potrebi po še več glukoze, oseba s to težavo pa začne hrepeneti po sladkorju in sladicah, beli moki in pekovskih izdelkih, da lahko v telo hitro vnese sladkor in uravna neravnovesje. Ko zaužije še več sladkorja, da se uravna neravnovesje, se ustvari še več inzulina - in oseba se znajde v začaranem krogu.
Inzulinska rezistenca je vztrajna težava z zelo malo ali nič simptomi. Tako lahko mine veliko časa, preden oseba sploh spozna, da ima težavo." (Vir: 38)
 

[Vse]

"Presežek inzulina v telesu povzroči še eno težavo. Če se količina glukoze ne zmanjša (ker ne vstopi v celice, ampak ostaja v krvi), inzulin naroči telesu, naj jo shrani v obliki maščobe. Inzulin namreč nadzira shranjevanje maščobe in signalizira, kdaj jo je treba sprostiti. Oseba s to težavo bo zato začela pridobivati maščobo in s tem presežne kilograme.
Ustrezna količina kroma v telesu lahko že na samem začetku prepreči nastanek začaranega kroga. Če je v telesu dovolj kroma, lahko inzulin odpre vrata celic, krom pa glukozo pospremi skoznje, da lahko vstopi v celico, kjer glukoza učinkovito služi svojemu namenu. Ker raven glukoze v krvi upade, upade tudi raven inzulina. Nevzdržno hrepenenje po sladkorju in ogljikovih hidratih se umiri, teža pa se stabilizira oziroma upade." (Vir: 38)